»nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih, ki so se še leta po vojni borili za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane«
»veliko vprašanje, kako so se ti fantje, ki so jih potem zbrali po 8. oziroma 9. septembru 1943, ko so jih zbrali v teh različnih taboriščih od Tarante, Carbonare do Gravine ... To so bili fantje, ki niso vedeli nič. Bili so v italijanski vojski ali interniranci ali konfiniranci«
»Pred začetkom snemanja sem prebrala kar nekaj knjig. Brala sem tudi ponoči, saj je bil čas do odhoda zelo kratek. Iz dneva v dan me je ta zgodba povlekla, tako da sem komaj čakala, da nadaljujem«
»Film me je zelo presunil, sem se spomnila na svoja očeta in mamo, ki sta bila oba prekomorca. Oče je bil sicer v Bariju rojen in tam kot mlad, 17-letni fant prišel v ta kamp, kjer se je pripravljal za boj v Jugoslaviji«
»Verjamem, da bodo skupaj naredili vse potrebno, da bodo čim prej omogočili ponovno vzpostavitev prometa, vendar moramo upoštevati izjemno velike razsežnosti plazov, kakršnih domačini ne pomnijo vse od petdesetih let.«
»Prvi plaz Širokec so cestarji za silo prebili, tako da je dostopna vsaj vas Soča, nedotaknjena pa sta zaradi nevarnosti, ki preti od zgoraj, ostala plazova Korita in Berebica, tako da vas Trenta ostaja odrezana od sveta.«
»Ves dan sem bil na vezi z ljudmi iz Trente, Soče, vemo, da so doma. Glede potrebe po zdravniku se tolažim s tem, da je v Trenti zdravnik Kravanjo, ki je človek, na katerega se lahko zaneseš, vsaj to je pozitivno.«
»Vse več ljudi opažamo, ki si hočejo ogledati plazove, tam snemati, slikati, a je preveč nevarno. Pozivam vse ljudi, naj ne hodijo na to cesto, cesta je zaprta in nevarna, ne vemo, od kod se lahko sproži nov plaz, tudi tam, kjer jih že več kot pol stoletja ni bilo, so danes bili.«
